Napredek v znanosti in razvoju novih tehnologij, vključno z razvojem umetne inteligence (angl. artificial intelligence oziroma AI) se vse bolj manifestira v različnih sferah življenja posameznika, družbe, države in mednarodne skupnosti.

​

Zlasti od izbruha epidemije COVID-19 je postalo očitno, da se na AI zanašamo pri zadovoljevanju vsakodnevnih osnovnih življenjskih potreb in delovnih obveznosti, že dalj časa pa se na avtomatizirane odločitve zanašamo pri, na primer, načrtovanju poti (npr. Google Maps, ki sam izračuna in predlaga najhitrejšo in najbolj optimalno pot), kupovanju preko spleta (npr. programi, ki izračunajo, kateri proizvod je glede na ceno najbolj optimalen glede na naše želje in zahteve), ali pa pri uporabi pametnih telefonov, ki preko različnih senzorjev (npr. GPS lociranje, senzor gibanja, dotika, zmogljive kamere, itd.), delujejo na podlagi zbiranja različnih podatkov njihovih uporabnikov. Sistemi AI se v nekaterih državah v določeni meri že uporabljajo tudi pri oblikovanju javnih politik ter v postopkih sodnega odločanja (zlasti v kazenskih postopkih, glej npr. iniciativo Digital Justice Forum, ki jo vodi European Network of Councils for the Judiciary, ter Poročilo Bele Hiše 'Preparing for the Future of Artificial Intelligence’) in upravnega odločanja, kjer se sprejemajo odločitve, ki so ključne za posameznika in družbo na sploh. Zagotovo pa bo zbiranje podatkov, njihova hitra izmenjava in (pol)avtomatska obdelava v prihodnosti omogočala razširjeno uporabo sofisticiranih AI sistemov na različnih, za posameznika in družbo izjemno pomembnih področjih (npr. zdravstvo, sodstvo, načrtovanje politik in policijski nadzor).

​

Zaradi vseobsegajočega potenciala uporabe tehnologije AI, bo razvoj in uporaba te tehnologije nedvomno posegala (in v nekaterih primerih že posega) v nekatere temeljne človekove pravice, vključno s pravico do življenja. Kljub temeljni naravi pravice do življenja, pa poglobljenih znanstvenih raziskav v različne vidike interakcije razvoja in uporabe tehnologije AI s to pravico ni. Namen tega nacionalnega raziskovalnega projekta je prispevati k zapolnjevanju te vrzeli in problematiko nasloviti z vidika različnih relevantnih pravnih področij.

​

Varovanje pravice do življenja je namreč nedvomno temeljna obveznost države na področju mednarodnopravnega varstva človekovih pravic. Vse države so po običajnem mednarodnem pravu zavezane spoštovati pravico do življenja, poleg tega pa je slednja vsebovana tudi v vseh osrednjih mednarodnih pogodbah s področja človekovih pravic. Nadalje je pravica do življenja v demokratično urejenih državah tudi osrednja človekova pravica varovana na ustavnopravni ravni ter igra ključno vlogo pri uporabi in razlagi norm na drugih notranjepravnih področjih, kot sta na primer kazensko pravo in upravno pravo. Ker je pravico do življenja država dolžna zagotavljati že na podlagi mednarodnopravnih obveznosti, se bo projektna skupina osredotočila predvsem na skladnost razvoja in uporabe AI z vidika doseženega mednarodnopravnega razvoja in ustreznosti njegove implementacije v Sloveniji.

​

​